DOI Page / Citation link:
https://doi.org/10.11588/diglit.24115#0286
Kristusa in Zene ob grobu iz začetka 12. stoletja, ki so izrazito zgoclnjeromanskega zna-
čaja, in prav tako za bizantinujoče fragmente romanskih slikarij v cerkvi sv. Krševana
(Grisogono) v Zadru — ki pa so nekoliko poznejši in izvirajo iz 13. stoletja — ter za sle-
dove pogiottovskih fresk v isti cerkvi. Nadaljnji fragmenti so v raznih drugih krajih
dežele, tako npr. v Trogiru iz 13. in 14. stoletja ali pa na otoku Braču, prvi so sorodni
s potezami slikarij v Assisiju iz 13. stoletja, druge pa spominjajo na bizantinujoče slikar-
stvo južne Italije. Nadaljnje freske s popolnoma bizantinskim značajem so v Kotorskem
zalivu (Bijela in Kotor). Obstajajo tudi pisani viri, ki govore o slikarijah, ki so za zmeraj
propadle, med drugim o portretih kralja Štefana Dušana in članov njegove družine
v Knežjem dvorcu v Dubrovniku. Vsi ti spomeniki, čeprav so se ohranili le delno, po-
nekod pa jih sploh več ni, predstavljajo dragocene ostanke večje celote, ki nakazujejo
tako osnovni značaj kot tudi nadrobne poteze in genetične zveze dalmatinske slikarske
kulture 13. in 14. stoletja. Ozko povezanost tega slikarstva s takratnim slikarstvom na
ozemlju sosednje Italije dokazuje tudi vrsta polikromiranih romanskih razpel z lahnim
reliefom, s katerih bi laliko razbrali poglavitne črte slikarskega razvoja skozi vse stopnje
od zgodnje romanike do gotike 14. stoletja. Tudi import iz Benetk se pojavlja v tem ob-
dobju, a samo v severni Dalmaciji, v podobi oltarnih slik z otoka Krka (Sv. Lucija) in
v katedrali mesta Raba, ki ju pripisujemo beneškemu slikarju Paolu Venezianu.
V večjem številu so ohranjena dela knjižnega slikarstva, med katerimi so iluminirani
rokopisi velike umetniške vrednosti. Tudi v tem primeru so, morda še razločneje kot na
področju stenskega ali tabelnega slikarstva, očitne raznovrstne zveze z umetnostjo raznih
središč in smeri, iz katerih zajema ustvarjalnost dalmatinskih iluminatorjev. Posebno
dolgo, kar tja do 13. stoletja se drži tip montecassinskih miniatur, kot sicer tudi pisava
beneventana. Ponekod, kakor npr. v breviariju iz leta 1291, izdelanem v Splitu (sedaj
v Museo Civico v Benetkah), se pojavljajo tudi na pol bizantinske miniature. Začenši
s koncem 13. in v 14. stoletju pa izrazito prevladuje iluminatorstvo bolonjske šole; raz-
meroma številni rokopisi te skupine (v Zadru, Šibeniku, Rabu, Trogiru, Dubrovniku) so
delo italijanskih slikarjev, a nekateri so gotovo nastali v Dalmaciji po vzoru bolonjskih
kodeksov. Ce pustimo ob strani dva glagolska misala iz 15. stoletja na otoku Krku (pri
čemer inicialke enega izmed njih posnemajo izključno italijanske vzorce, medtem ko
ornamentika drugega sega za vzorci tudi k ornamentalnim motivom cerkvenoslovanskih
rokopisov), je nemara najizvirnejši spomenik dalmatinskega miniaturnega slikarstva tega
obdobja misal bosanskega vojvoda Hrvoja (Vukčiča) iz začetka 15. stoletja, ki je bil
takrat (do leta 1413) gospodar mesta Splita. Ta rokopis, ki je po potih, ki pobliže še niso
raziskana, prišel v palačo turških sultanov Eski-Saraj v Carigradu, je v glagolici napisal
glagoljaš Butko, okrasil pa slikar, ki je dobro poznal firenško knjižno slikarstvo. Vse-
kakor je to zanimiv primer povezave dveh svetov z različnimi kulturnimi tradicijami in
hkrati priča okcidentalizacije umetnostne kulture slovanskega etničnega življa v balkan-
skem zaledju, in to po posredovanju Dalmacije. Poleg iluminiranih rokopisov 16. stoletja,
v katerih prevladujejo prvine toskanske umetnosti, srečujemo v istem času na otoku Krku
liturgične knjige, okrašene z miniaturami, ki razodevajo srbskobizantinski značaj in iz-
ročila.
V dobi beneškega gospostva miniaturno slikarstvo postopoma izginja; ohranilo se je
le malo spomenikov z miniaturami renesančnega značaja. A celo tedaj, natančneje še
okoli leta 1675 je frančiškan Bonaventura Razmilovič okrasil dva rokopisa z arabeskami
(v frančiškanskem samostanu v Poljudu pri Splitu), v katerih je po vzoru starih ilumi-
niranih kakor tudi tiskanih knjig nakopičil celo zalogo masivnih, tu in tam težkih rastlin-
skih ornamentov in motivov geometrizirane pletenine, in ustvaril izvirne dekorativne
276
čaja, in prav tako za bizantinujoče fragmente romanskih slikarij v cerkvi sv. Krševana
(Grisogono) v Zadru — ki pa so nekoliko poznejši in izvirajo iz 13. stoletja — ter za sle-
dove pogiottovskih fresk v isti cerkvi. Nadaljnji fragmenti so v raznih drugih krajih
dežele, tako npr. v Trogiru iz 13. in 14. stoletja ali pa na otoku Braču, prvi so sorodni
s potezami slikarij v Assisiju iz 13. stoletja, druge pa spominjajo na bizantinujoče slikar-
stvo južne Italije. Nadaljnje freske s popolnoma bizantinskim značajem so v Kotorskem
zalivu (Bijela in Kotor). Obstajajo tudi pisani viri, ki govore o slikarijah, ki so za zmeraj
propadle, med drugim o portretih kralja Štefana Dušana in članov njegove družine
v Knežjem dvorcu v Dubrovniku. Vsi ti spomeniki, čeprav so se ohranili le delno, po-
nekod pa jih sploh več ni, predstavljajo dragocene ostanke večje celote, ki nakazujejo
tako osnovni značaj kot tudi nadrobne poteze in genetične zveze dalmatinske slikarske
kulture 13. in 14. stoletja. Ozko povezanost tega slikarstva s takratnim slikarstvom na
ozemlju sosednje Italije dokazuje tudi vrsta polikromiranih romanskih razpel z lahnim
reliefom, s katerih bi laliko razbrali poglavitne črte slikarskega razvoja skozi vse stopnje
od zgodnje romanike do gotike 14. stoletja. Tudi import iz Benetk se pojavlja v tem ob-
dobju, a samo v severni Dalmaciji, v podobi oltarnih slik z otoka Krka (Sv. Lucija) in
v katedrali mesta Raba, ki ju pripisujemo beneškemu slikarju Paolu Venezianu.
V večjem številu so ohranjena dela knjižnega slikarstva, med katerimi so iluminirani
rokopisi velike umetniške vrednosti. Tudi v tem primeru so, morda še razločneje kot na
področju stenskega ali tabelnega slikarstva, očitne raznovrstne zveze z umetnostjo raznih
središč in smeri, iz katerih zajema ustvarjalnost dalmatinskih iluminatorjev. Posebno
dolgo, kar tja do 13. stoletja se drži tip montecassinskih miniatur, kot sicer tudi pisava
beneventana. Ponekod, kakor npr. v breviariju iz leta 1291, izdelanem v Splitu (sedaj
v Museo Civico v Benetkah), se pojavljajo tudi na pol bizantinske miniature. Začenši
s koncem 13. in v 14. stoletju pa izrazito prevladuje iluminatorstvo bolonjske šole; raz-
meroma številni rokopisi te skupine (v Zadru, Šibeniku, Rabu, Trogiru, Dubrovniku) so
delo italijanskih slikarjev, a nekateri so gotovo nastali v Dalmaciji po vzoru bolonjskih
kodeksov. Ce pustimo ob strani dva glagolska misala iz 15. stoletja na otoku Krku (pri
čemer inicialke enega izmed njih posnemajo izključno italijanske vzorce, medtem ko
ornamentika drugega sega za vzorci tudi k ornamentalnim motivom cerkvenoslovanskih
rokopisov), je nemara najizvirnejši spomenik dalmatinskega miniaturnega slikarstva tega
obdobja misal bosanskega vojvoda Hrvoja (Vukčiča) iz začetka 15. stoletja, ki je bil
takrat (do leta 1413) gospodar mesta Splita. Ta rokopis, ki je po potih, ki pobliže še niso
raziskana, prišel v palačo turških sultanov Eski-Saraj v Carigradu, je v glagolici napisal
glagoljaš Butko, okrasil pa slikar, ki je dobro poznal firenško knjižno slikarstvo. Vse-
kakor je to zanimiv primer povezave dveh svetov z različnimi kulturnimi tradicijami in
hkrati priča okcidentalizacije umetnostne kulture slovanskega etničnega življa v balkan-
skem zaledju, in to po posredovanju Dalmacije. Poleg iluminiranih rokopisov 16. stoletja,
v katerih prevladujejo prvine toskanske umetnosti, srečujemo v istem času na otoku Krku
liturgične knjige, okrašene z miniaturami, ki razodevajo srbskobizantinski značaj in iz-
ročila.
V dobi beneškega gospostva miniaturno slikarstvo postopoma izginja; ohranilo se je
le malo spomenikov z miniaturami renesančnega značaja. A celo tedaj, natančneje še
okoli leta 1675 je frančiškan Bonaventura Razmilovič okrasil dva rokopisa z arabeskami
(v frančiškanskem samostanu v Poljudu pri Splitu), v katerih je po vzoru starih ilumi-
niranih kakor tudi tiskanih knjig nakopičil celo zalogo masivnih, tu in tam težkih rastlin-
skih ornamentov in motivov geometrizirane pletenine, in ustvaril izvirne dekorativne
276