DOI Seite / Zitierlink:
https://doi.org/10.11588/diglit.24115#0510
najpomcmbnejših središč, ko gre za umetnost Makedonije in Srbije, ali pa krščanski
Vzhod in njegova svojstvena umetnostna izoblikovanja. Vsekakor pa začetkov umetnostne
ustvarjalnosti vzhodnega dela južnih Slovanov ni vedno laliko razločiti od bizantinske
ustvarjalnosti. Toda ravno v teh začetkih so osnove, iz katerih raste poznejši razvoj. Ven-
dar je še nekaj, na kar ne smemo pozabiti, kadar je govor o Bizancu. Bizanc sain se vendar
spreminja v stoletjih in pogosto je tisto, kar je bilo spočetka z njim tesno povezano,
nehalo obstajati v njem. To velja npr. za najstarejše začetke centralne arhitekture, ki je
bila v balkanskih deželah bogato zastopana, kot npr. rotunda sv. Petra v Rasu ali rotunda
v Konjuhu (v Makedoniji) ali nazadnje preslavska rotunda v Bolgariji. A ravno s temi
primeri se veže še nekaj drugega, kar ni nič manj važno od vloge samega Bizanca. Dati-
ranje omenjenih spomenikov ni vselej laliko niti ustaljeno. Vendar so ti spomeniki pojav
splošne balkanske, poantične ustvarjalnosti, so torej zvezani tudi z Bizancem in kot taki
so ostali kot dediščina srednjeveški umetnosti.
Pomen Bizanca za umetnost in umetnostno kulturo južnih Slovanov je precej večji,
kakor pa se to včasih utegne zdeti. A to postane razumljivo, če pomislimo, da so Bolgari
in Srbi iz Bizanca sprejeli pravzaprav osnove vsakršne umetnostne ustvarjalnosti in kul-
ture, in to kajpada obenem z oblikami družbene in politične ureditve kakor tudi z versko
in politično ideologijo. Celo v obdobju največjih političnih bojev z državo carigrajskih
bazilejev, bodisi v obdobju prve bolgarske države in makedonsko-slovanske države carja
Samuela, bodisi v obdobju končujoče se moči Bizanca, ko je v Konstantinoplu nastala
prestolnica latinskega cesarstva, ali še pozneje, ko je za Paleologov Srbija uresničevala
svojo ekspanzijo proti jugu ali ko je kralj Štefan Dušan mogel sanjati o tem, da bo za-
sedel mesto bizantinskega cesarja v prestolnici ob Bosporju — ves ta čas Konstantinopel
za balkanske Slovane ni nehal biti Carigrad, ideal vsakršne vzvišenosti, rnoči in lepote.
Bil je tudi dejansko ideal umetnosti. O tem priča zgodovina vse umetnosti balkanskih dežel.
Ako so se v najstarejšem obdobju v mejah prve bolgarske države poleg čisto bizantinskih
rnogli pokazati zelo pomembne drugi, tj. vzhodni elementi, pa je po zopetni pridobitvi
državne neodvisnosti bizantinska umetnost v tem večji ineri postala vzor bolgarske ustvar-
jalnosti. Ne le sakralna arhitektura, ampak tudi stensko slikarstvo, zastopano zlasti na
slikarijah v cerlcvi v Bojani, in vsa slikarska šola, ki je imela svoje središče v Trnovem,
ne izvzemši z dvorom povezano knjižno slikarstvo, so pod čarom bizantinskih vzorov.
A to ne pomeni, da umeinost Bolgarije v mejah svojega povezovanja z Bizancem ne
ustvarja lastne podobe umetnostne kulture, ki je uspeh vseh činiteljev družbenega in
kulturnega značaja. Pri tem je kajpada treba razločevati to, kar poznamo iz uradne,
dvorske umetnosti, od tega, kar je nastajalo daleč od višjili plasti, kar je bilo izraz potreb
in teženj širših plasti bolgarskega naroda. Prva je bila, rekel bi, odsev prizadevanj, da
se priliči umetnosti višjih plasti samega Bizanca, a druga je črpala pobude in vzore iz
starejših izročil, katerim je ostajala zvesta v smislu pokrajinskega konservatizma.
Nekoliko drugačno je bilo to vprašanje na ozemlju srednjeveške Srbije in Makedonije.
Če gre za Makedonijo, kjer so nadalje obstajala in se razvijala stara mesta še iz pred-
bizantinskih časov, ki so dolgo imela večino grškega prebivavstva, je umetnost nedvomno
precej dolgo ohranila bizantinski značaj. Res da je veliko središče krščanstva, ki sta ga
bila ustanovila sv. Klement in Naum ob Ohridskem in Prespanskem jezeru in ki je vpli-
valo na vse balkanske Slovane, storilo svoje in je sakaralna umetnost čedalje izraziteje
postajala umetnost slovanskega prebivavstva. Vendar je težko ugotoviti mesto, kjer ta
umetnost postane izključno umetnost Slovanov, čeprav je z druge strani laliko ugotoviti
svojske poteze, ki so se tukaj izoblikovale tako v arhitekturi kot sčasoma tudi v slikarstvu.
496
Vzhod in njegova svojstvena umetnostna izoblikovanja. Vsekakor pa začetkov umetnostne
ustvarjalnosti vzhodnega dela južnih Slovanov ni vedno laliko razločiti od bizantinske
ustvarjalnosti. Toda ravno v teh začetkih so osnove, iz katerih raste poznejši razvoj. Ven-
dar je še nekaj, na kar ne smemo pozabiti, kadar je govor o Bizancu. Bizanc sain se vendar
spreminja v stoletjih in pogosto je tisto, kar je bilo spočetka z njim tesno povezano,
nehalo obstajati v njem. To velja npr. za najstarejše začetke centralne arhitekture, ki je
bila v balkanskih deželah bogato zastopana, kot npr. rotunda sv. Petra v Rasu ali rotunda
v Konjuhu (v Makedoniji) ali nazadnje preslavska rotunda v Bolgariji. A ravno s temi
primeri se veže še nekaj drugega, kar ni nič manj važno od vloge samega Bizanca. Dati-
ranje omenjenih spomenikov ni vselej laliko niti ustaljeno. Vendar so ti spomeniki pojav
splošne balkanske, poantične ustvarjalnosti, so torej zvezani tudi z Bizancem in kot taki
so ostali kot dediščina srednjeveški umetnosti.
Pomen Bizanca za umetnost in umetnostno kulturo južnih Slovanov je precej večji,
kakor pa se to včasih utegne zdeti. A to postane razumljivo, če pomislimo, da so Bolgari
in Srbi iz Bizanca sprejeli pravzaprav osnove vsakršne umetnostne ustvarjalnosti in kul-
ture, in to kajpada obenem z oblikami družbene in politične ureditve kakor tudi z versko
in politično ideologijo. Celo v obdobju največjih političnih bojev z državo carigrajskih
bazilejev, bodisi v obdobju prve bolgarske države in makedonsko-slovanske države carja
Samuela, bodisi v obdobju končujoče se moči Bizanca, ko je v Konstantinoplu nastala
prestolnica latinskega cesarstva, ali še pozneje, ko je za Paleologov Srbija uresničevala
svojo ekspanzijo proti jugu ali ko je kralj Štefan Dušan mogel sanjati o tem, da bo za-
sedel mesto bizantinskega cesarja v prestolnici ob Bosporju — ves ta čas Konstantinopel
za balkanske Slovane ni nehal biti Carigrad, ideal vsakršne vzvišenosti, rnoči in lepote.
Bil je tudi dejansko ideal umetnosti. O tem priča zgodovina vse umetnosti balkanskih dežel.
Ako so se v najstarejšem obdobju v mejah prve bolgarske države poleg čisto bizantinskih
rnogli pokazati zelo pomembne drugi, tj. vzhodni elementi, pa je po zopetni pridobitvi
državne neodvisnosti bizantinska umetnost v tem večji ineri postala vzor bolgarske ustvar-
jalnosti. Ne le sakralna arhitektura, ampak tudi stensko slikarstvo, zastopano zlasti na
slikarijah v cerlcvi v Bojani, in vsa slikarska šola, ki je imela svoje središče v Trnovem,
ne izvzemši z dvorom povezano knjižno slikarstvo, so pod čarom bizantinskih vzorov.
A to ne pomeni, da umeinost Bolgarije v mejah svojega povezovanja z Bizancem ne
ustvarja lastne podobe umetnostne kulture, ki je uspeh vseh činiteljev družbenega in
kulturnega značaja. Pri tem je kajpada treba razločevati to, kar poznamo iz uradne,
dvorske umetnosti, od tega, kar je nastajalo daleč od višjili plasti, kar je bilo izraz potreb
in teženj širših plasti bolgarskega naroda. Prva je bila, rekel bi, odsev prizadevanj, da
se priliči umetnosti višjih plasti samega Bizanca, a druga je črpala pobude in vzore iz
starejših izročil, katerim je ostajala zvesta v smislu pokrajinskega konservatizma.
Nekoliko drugačno je bilo to vprašanje na ozemlju srednjeveške Srbije in Makedonije.
Če gre za Makedonijo, kjer so nadalje obstajala in se razvijala stara mesta še iz pred-
bizantinskih časov, ki so dolgo imela večino grškega prebivavstva, je umetnost nedvomno
precej dolgo ohranila bizantinski značaj. Res da je veliko središče krščanstva, ki sta ga
bila ustanovila sv. Klement in Naum ob Ohridskem in Prespanskem jezeru in ki je vpli-
valo na vse balkanske Slovane, storilo svoje in je sakaralna umetnost čedalje izraziteje
postajala umetnost slovanskega prebivavstva. Vendar je težko ugotoviti mesto, kjer ta
umetnost postane izključno umetnost Slovanov, čeprav je z druge strani laliko ugotoviti
svojske poteze, ki so se tukaj izoblikovale tako v arhitekturi kot sčasoma tudi v slikarstvu.
496