DOI Page / Citation link:
https://doi.org/10.11588/diglit.24115#0524
Dalmacje, [v:] Ottûv Slovnik Naucny; Istorija
naroda Jugoslavije, zv. 1, str. 16?—203.
8 Tako v odnosu do vse umetnosti na ozem-
ljih južnih Slovanov sploh kakor tudi na tem
področju ni mogoče govoriti o pojavih z enot-
nim značajem ali izvirajočih samo iz enega
vira. Pravzaprav gre tu za cel nenavadno
zamotan svet pojavov, zvezanih s preobraže-
vanjem umetnosti proti koncu antilce in v po-
antičnih stoletjih, ko so se na ozemljih s starimi,
sredozemskimi tradicijami srečali, prepletajoč
se in prenikujoč drug v drugega razni tokovi
in struje, prihajajoče iz izvensredozemskega
sveta (vzhodne in severne), in začeli v različni
meri in z različno močjo prodirati v podedo-
vane poantične tradicije. A ravno Balkanski
polotok je bil kar »klasičen« teren tovrstnih
preoblikovanj v južnovzhodni Evropi.
PRVI DEL
1 Novejša arheološka odkritja zadnjih časov
v raznih krajih slovanskih dežel, na Moravskem
— iz metodijskih kakor tudi iz zgodnejših, a
prav tako že krščanskih obdobij — ob Baltiku
(Volinj, Gdansk), a posebno tudi v Rusiji (Ukra-
jini), kjer so prišle na dan najstarejše tamkajš-
nje oblike vzhodnoslovanskih kultnih prostorov,
v ničemer ne pripomorejo k razjasnitvi analo-
gičnih vprašanj na ozemljih južnih Slovanov.
2 J. Strzygowski, Starohroatska umjet-
nost, Zagreb 1927; isti, Die altslavische Kunst.
ein Versuch ihres Nachmeises, Augsburg 1929.
Zadnja knjiga ponavlja v širšem povzetku teze
prve. Njegovi pogledi so naleteli med drugim
na ostro, negativno kritiko L. Karamana,
posebno v knjigi Iz kolijeoke hroatske prošlosti,
Zagreb 1930. Podobna usoda je zadela tudi hipo-
teze starejših raziskovavcev o izvoru staro-
hrvatske umetnosti, izmed katerih je treba ome-
niti zlasti: L. Jelič, Contributo alla storia
d’arte in Dalmazia, [v:] Supplemento al Bulle-
tino di storia ed archeologia dalmata, zv. 35,
Split 1912. Druge starejše poglede hrvatskih
in tujih raziskovavcev navaja in obravnava
M. Vasič, Arhitektura i skulptura u Dalmaciji
od početka IX do početka XV veka, Beograd
1922, posebno str. 78 in nasl.
3 O velikem številu spomenikov grške in
helenistične umetnosti, ki jih zmeraj iznova od-
krivajo pri arheoloških izkopavanjih, pričajo
vsaj poročila o izkopavanjih, ki jih objavlja
Bolgarski arheološki inštitut.
4 R. Popov, G. Kacarov, J. Gospodi-
nov, Predistoričeski i starohristijanski pamet-
nici ot Sofija i okolnostta, Sofija 1921, str. 54
nasl.; K. Mijatev, Dekorativnata živopis na
sofijskija nekropol, Sofija 1925.
5 B. Filov, Sofijskata cirkva So.Sofija, So-
fija 1913; isti, Staroblgarskata cirkoona arhi-
tektura, [v:] Spisanie na Blg. Akad. na Naukite,
XLIII, 1930, str. 1—59; Ivanova, Stari cirkoi
i monastiri v Blgarskite zemi (IV—XII stol.),
[v:] Godišnik Narodnija Muzej za 1922—1925
god., Sofija 1926, str. 429—582.
8P. Mutafčiev, Kristooidnata cirkva o
s. Klise-kioj, »Izvestija Arh. Druž.«, V, 1915,
str. 85. nasl.; N. Mavrodinov, Plan’t i kon-
strukcija na So. Sofija o Carigrad, »Rozkopki i
proučvanija«, IV, 1950, str. 149—165.
7 A. Grabar, La peinture religieuse en Bul-
garie, Paris 1928, str. 21—33.
8 V. Molè, L’antiquite gréco-romaine des
Balkans dans la 2e moitié du premier millénaire.
»Byzantinoslavica«, XIII/2 (1925-—1953).
9 Ravno tam.
10 K. Mijatev, Slaojanska keramika d Bl-
garija i nejnoto značenie za slav. arhielogija na
Balkana, Sofija 1948.
11 G. F e h é r, »Izoestija na Nar. Etnografski
Muzej v Sofijaz, VI, 1926, str. 88 in 96.
12 F. Uspenski, K. Skorpil in dr., Mate-
rialy dla bolgarskih dreonostiej: Aboba-Pliska,
[v:] Izv. Russk. Arheol. Inst. o Konstantinopole,
zv. 10, 1905, str. 1—324 in knjiga ilustracij;
B. Filov, Les palais oieux-bulgares et les pa-
lais sassanides, recueil Uspensky, Paris 1930,
str. 80—86; K. Mijatev, Der grosse Palast in
Pliska und die Magnaura von Konstantinopel,
[v:] Actes du IVe Congrès Internat. des etudes
byzantines, zv. 2, Sofija 1934, Sofija 1936 (= Izv.
Blg. Arh. Inst., zv. 10, 1936), str. 136—144, daje
najbolj verjetno razlago, ne da bi se pri teni
zatekal k daljnim sasanidskim vzorom; v Ve-
liki palači v Pliski vidi vpliv vzora slovite
magnaure v carski palači v Konstantinoplu,
ki je kot vzorec velikih dvoran za uradne spre-
jeme odigrala veliko vlogo tudi na karolinškem
Zahodu, npr. v Ingelheimu (768—774). Prim.
K. Svoboda, Rômische uncl romanische Pala-
ste, Wien 1924, str. 228, ilustr. 86.
Vendar ne smemo pozabljati, da vse te sta-
rejše hipoteze obenem z literaturo o izsledkih
arheoloških izkopavanj, ki je zastopana pred-
vsem v delih F. Uspenskega, K. Škorpila, B. Fi-
lova, deloma tudi Mijateva, zadevajo v novejši
510
naroda Jugoslavije, zv. 1, str. 16?—203.
8 Tako v odnosu do vse umetnosti na ozem-
ljih južnih Slovanov sploh kakor tudi na tem
področju ni mogoče govoriti o pojavih z enot-
nim značajem ali izvirajočih samo iz enega
vira. Pravzaprav gre tu za cel nenavadno
zamotan svet pojavov, zvezanih s preobraže-
vanjem umetnosti proti koncu antilce in v po-
antičnih stoletjih, ko so se na ozemljih s starimi,
sredozemskimi tradicijami srečali, prepletajoč
se in prenikujoč drug v drugega razni tokovi
in struje, prihajajoče iz izvensredozemskega
sveta (vzhodne in severne), in začeli v različni
meri in z različno močjo prodirati v podedo-
vane poantične tradicije. A ravno Balkanski
polotok je bil kar »klasičen« teren tovrstnih
preoblikovanj v južnovzhodni Evropi.
PRVI DEL
1 Novejša arheološka odkritja zadnjih časov
v raznih krajih slovanskih dežel, na Moravskem
— iz metodijskih kakor tudi iz zgodnejših, a
prav tako že krščanskih obdobij — ob Baltiku
(Volinj, Gdansk), a posebno tudi v Rusiji (Ukra-
jini), kjer so prišle na dan najstarejše tamkajš-
nje oblike vzhodnoslovanskih kultnih prostorov,
v ničemer ne pripomorejo k razjasnitvi analo-
gičnih vprašanj na ozemljih južnih Slovanov.
2 J. Strzygowski, Starohroatska umjet-
nost, Zagreb 1927; isti, Die altslavische Kunst.
ein Versuch ihres Nachmeises, Augsburg 1929.
Zadnja knjiga ponavlja v širšem povzetku teze
prve. Njegovi pogledi so naleteli med drugim
na ostro, negativno kritiko L. Karamana,
posebno v knjigi Iz kolijeoke hroatske prošlosti,
Zagreb 1930. Podobna usoda je zadela tudi hipo-
teze starejših raziskovavcev o izvoru staro-
hrvatske umetnosti, izmed katerih je treba ome-
niti zlasti: L. Jelič, Contributo alla storia
d’arte in Dalmazia, [v:] Supplemento al Bulle-
tino di storia ed archeologia dalmata, zv. 35,
Split 1912. Druge starejše poglede hrvatskih
in tujih raziskovavcev navaja in obravnava
M. Vasič, Arhitektura i skulptura u Dalmaciji
od početka IX do početka XV veka, Beograd
1922, posebno str. 78 in nasl.
3 O velikem številu spomenikov grške in
helenistične umetnosti, ki jih zmeraj iznova od-
krivajo pri arheoloških izkopavanjih, pričajo
vsaj poročila o izkopavanjih, ki jih objavlja
Bolgarski arheološki inštitut.
4 R. Popov, G. Kacarov, J. Gospodi-
nov, Predistoričeski i starohristijanski pamet-
nici ot Sofija i okolnostta, Sofija 1921, str. 54
nasl.; K. Mijatev, Dekorativnata živopis na
sofijskija nekropol, Sofija 1925.
5 B. Filov, Sofijskata cirkva So.Sofija, So-
fija 1913; isti, Staroblgarskata cirkoona arhi-
tektura, [v:] Spisanie na Blg. Akad. na Naukite,
XLIII, 1930, str. 1—59; Ivanova, Stari cirkoi
i monastiri v Blgarskite zemi (IV—XII stol.),
[v:] Godišnik Narodnija Muzej za 1922—1925
god., Sofija 1926, str. 429—582.
8P. Mutafčiev, Kristooidnata cirkva o
s. Klise-kioj, »Izvestija Arh. Druž.«, V, 1915,
str. 85. nasl.; N. Mavrodinov, Plan’t i kon-
strukcija na So. Sofija o Carigrad, »Rozkopki i
proučvanija«, IV, 1950, str. 149—165.
7 A. Grabar, La peinture religieuse en Bul-
garie, Paris 1928, str. 21—33.
8 V. Molè, L’antiquite gréco-romaine des
Balkans dans la 2e moitié du premier millénaire.
»Byzantinoslavica«, XIII/2 (1925-—1953).
9 Ravno tam.
10 K. Mijatev, Slaojanska keramika d Bl-
garija i nejnoto značenie za slav. arhielogija na
Balkana, Sofija 1948.
11 G. F e h é r, »Izoestija na Nar. Etnografski
Muzej v Sofijaz, VI, 1926, str. 88 in 96.
12 F. Uspenski, K. Skorpil in dr., Mate-
rialy dla bolgarskih dreonostiej: Aboba-Pliska,
[v:] Izv. Russk. Arheol. Inst. o Konstantinopole,
zv. 10, 1905, str. 1—324 in knjiga ilustracij;
B. Filov, Les palais oieux-bulgares et les pa-
lais sassanides, recueil Uspensky, Paris 1930,
str. 80—86; K. Mijatev, Der grosse Palast in
Pliska und die Magnaura von Konstantinopel,
[v:] Actes du IVe Congrès Internat. des etudes
byzantines, zv. 2, Sofija 1934, Sofija 1936 (= Izv.
Blg. Arh. Inst., zv. 10, 1936), str. 136—144, daje
najbolj verjetno razlago, ne da bi se pri teni
zatekal k daljnim sasanidskim vzorom; v Ve-
liki palači v Pliski vidi vpliv vzora slovite
magnaure v carski palači v Konstantinoplu,
ki je kot vzorec velikih dvoran za uradne spre-
jeme odigrala veliko vlogo tudi na karolinškem
Zahodu, npr. v Ingelheimu (768—774). Prim.
K. Svoboda, Rômische uncl romanische Pala-
ste, Wien 1924, str. 228, ilustr. 86.
Vendar ne smemo pozabljati, da vse te sta-
rejše hipoteze obenem z literaturo o izsledkih
arheoloških izkopavanj, ki je zastopana pred-
vsem v delih F. Uspenskega, K. Škorpila, B. Fi-
lova, deloma tudi Mijateva, zadevajo v novejši
510